Po Kubi z lezikolom
December 2003

z lezikolom cca 1750 km
s kamioni cca 450 km
z avtobusom cca 800 km

Havana - Vinales - Bahia de Cochinos - Cienfegus - Trinidad - Topes de Collantes - Sancti Spiritus - Las Tunas - Bayamo - Baracoa - Guantanamo - Santiago - Bayamo - Havana

6. December 2003
Priprave so končane; sprednjo gumo, ki mi je na prejšnjem potovanju povzročala največje težave, sem zamenjal z Robijevo. Ta je šla že čez Himalajo in bo sigurno dobra tudi za Kubo.

Dejan, Igi in Petra se ravno vrnejo s petkovega nočnega pohoda, ko pride Adi z ZX-om in me zategne do Brnika. Lezikol paše v ZX-a ko ata na mamo.

Letimo čez kičaste zasnežene Julijce. Vse je majhno kot na maketi in Pariz je smešno blizu. Preko Atlantika sem edini na avionu, ki gleda skozi okno v ocean. Valjda - ni kaj videt, ampak meni je kul. Na televiziji Pirati s Karibov iščejo horizont.

V Havani lezikola ni. Po parih urah ugotovijo, da je bilo kolo preveliko in ni šlo čez standardno proceduro. Naj grem na cargo terminal, da bo tam. Tam več ne delajo, naj pridem v ponedeljek zjutraj. Zaplet me ne gane, nego sem komot in s taxijem v Havano, pa poiskat caso particular. Važno da je kolo tukaj.

7. December 2003
Havana razpada. Dobim prvo lekcijo iz zapravljanja dolarjev s Kubanci. Oni nimajo - ti imaš, teče rum v cuba libre in mojito. Jinetere so tu, dolarji letijo. Naj. Danes naj.

8. December 2003
Lezija ni na cargo terminalu, gor-dol-levo-desno, na koncu ga dobim tam kjer sem pristal. Dolarji bi verjetno rešili zadevo že v soboto. Sestavljam kolo s krdelom Kubanskih zijal in potem hit the road.

Kar po avtocesti, kjer promet po 20 km ponikne. Evforiji pustim, da mi odjebe prvotni plan in pičim direkt. Poletje je in jebeš vse ostalo. Ako je pred tabo ravna cesta in v glavi nič, potem pustiš srcu, da pelje. Ne šteješ kilometrov in ne iščeš ničesar.

Večer me zapelje na vas. Spomini na počitnice na vasi, ko pride sosedova tamala in ti stopi, pa ne veš kaj je to.

San Diego de los Banos. Juan je črn ko noč in vzneseno blebeče rusko, ker ga kao razumem. Je bil 12 let v Rusiji. Tu je tudi en angleški kolesarski par in Enrique, mali Kubanski gospod.

Spim na črno, gazda se boji in nema zajebancije, ker je v zraku represija in v očesu mu je strah. Jebe ih Fidel dobro.

9. December 2003
Enrique ima mountain bike in bo spremljal angleža v Vinales. Gremo kao skupaj, ampak jim takoj spizdim in zavijem v hribe. Cesta pelje skozi džunglo, asfalt se spremeni v luknjasto jebo, kar pa me ne gane in vaščani so kul in fer.

Pred Vinalesom je ob cesti dečko na invalidskem vozičku s plastenko ruma. Mu jo pomagam spraznit, pa greva do njegove hiše. Na poti mu poči guma na vozičku in mu jo zaflikam. Ime mu je Amaris in ima majhno prisrčno ženo. Ves je pijan, pa pada ven in se dere ker mu žena noče dat piva. Pred leti je skočil na glavo v reko in eto. Ampak se bori. La vida es la lucha. Izprosi si pivo, pa še eno. Žena pripravi jastoga, riž, zelenjavo, banana frites. Amaris vzame samo 2 dolarja, kar je zastonj in zelo čudno za Kubo. Ponavadi nima veze tudi če si amigos, muchacho in familiya te udarijo po dolarjih kolikor se da. Smo pa že kar pijani in se skrivamo, ko v vas pride inšpektor na obhod.

Z bratrancem (itak so vsi bratranci in sestrične) se Amaris odpravi z vozom v Vinales, kjer imata nek biznis. Zgleda da imata precej ilegalnega posla.

V Vinalesu naletim na angleža, ki sta z Enriqujem prišla po taravni varianti, ker je čez hribe kao težko. Sta se na koncu težko znebila Enriquja, ki ju je hotel peljat v caso particular od njegoveg prijatelja.

Pojavita se Enrique in Alberto s flašo poceni ruma. Ker nista zapecala angležev, hočeta seveda mene. Ocenim da je kul, angleža gresta spat, mi pa k Albertu in Nori. Flaša je hitro prazna, na mizi riž, fižol, piščanec, zelenjava. Malo se streznimo in potem še v klub. V igro se vplete še črna jinetera Veronique.

10. December 2003
Enrique se vrne v Vinales, Alberto pa me pelje do jame, ki pelje skozi mogoto v drugo dolino. Mogote so gore iz apnenca in so posajene med dolinami kot štruce kruha. Mu moram obljubit, da ne bom plezal po mogotah, potem me pusti samega. Lutam bos, brskam po pečinah. En kavboj me hoče peljat do sekte Aguaticusov, ampak ga odjebem in se tja odpravim sam. Lutam po džungli in jih najdem. Niso nič posebnega. Živijo odmaknjeno gor na hribu in prakticirajo obrede z vodo - umijejo se in pustijo da jih posuši veter. Pa turiste so jim začeli vozit in kot vsi pravi Kubanci poskušajo kaj iztržit, magar kakšen pesos za limonado.

Zvečer še v klub.

11. December 2003
Po Careteri Central proti vzhodu. Kilometri letijo in v mestecih se bašem s poceni hrano za pesose. Se mi zazdi da bi bilo kul in zavijem do San Diega pozdravit Enriquea. Njegov uraden posel je batido; zmiksano sadje in led, pa še malo mleka v prahu dodajo. Pravega mleka Kubanci skoraj nimajo, čeprav se povsod pasejo krave. Da mleko kupiš v štacuni, rabiš mlečno-predelovalno industrijo in tega ni, ker stane. Kuba živi na minimumu in vse kar ni nujno, je odpadlo iz državnih programov.

Ta dan se je delal batido iz gvanavane. Sadje, izmišljeno za napitke. Z Enriquejem se zmeniva, da se dobiva v Havani, ko zaključim potovanje. Oba imava zadaj računico; on računa, da mu bom pustil kakšne stvari, jaz pa da mi bo pomagal nabavit cigare in podobno.

Se ne ustavim v San Diegu, ker hočem ta dan čim dlje na vzhod. Do večera pridem do kraja, ki sem si ga določil na zemljevidu. Playa Majana se izkaže za vasico na morski obali, kjer živi nekaj ribičev. Z Britom, Omarjem in Renejem kockamo, primerjamo jezike in dežele. Omar je dve leti delal na Madžarskem. Kar kul fantje, pa hiša je zamrežena proti komarjem. Obala je močvirna in zunaj bi me verjetno požrli.

Okrog cene se pa precej pogajamo.

12. December 2003
Na vzhod. Preko obdelanih ravnic in skozi razdrmana mala mesteca. Dobro mi leti, popoldne sem spet na avtocesti, kjer me ulovi noč. Zadnjih 15 km pred Jamagueyem me pobere tovornjak. Smestim se v casi particular, pred katero so nabili zvočnike in imajo petkovo druženje lokalne skupnosti. Najprej se derejo revolucionarne slogane, pa pojejo partizanske pesmi, potem vse skupaj preraste v salso, na koncu pa se nabije regeton in mularija se zvira. Če lahko kje uspevajo komunistične ikone, je to sigurno Kuba, ker to tukaj izpade zabavno in otroško. Žur.

Ta mladi so zraven seveda samo zaradi zadnjega dela in jim gre prvi del in tisto kar je za njim na jetra (razen Che, ki je svetnik revolucije ker je pač mrtev).

Lokalni DJ Alessandro se pohvali, da pozna Slovence, ki vsako leto prihajajo k njemu (drugače za Slovenijo v glavnem ne vejo - da si ne bi kdo mislil).

13. December 2003
Do Playe Giron v Bahia de Cochinos (Prašičji zaliv). Tukaj so ameriški Kubanci leta 61 na hitro popušili, ko so poskusili naredit invazijo. Računali so, da bodo ljudje stopili na njihovo stran, pa so se kompletno užgali.

Je nekaj turizma in naletim na dva Mariborčana in dva Prleka. Mariborčana Brane in Štef tudi potujeta na biciklih, Prleka Sreč in Damjan pa žurata. Zvečer ga pijemo in v lokalnem diskaču dogaja. S Srečom potegneva do jutra, ko gre pamet svojo pot, v dušah se nam reinkarnira duh Che Guevare in z lokalnim bohemom osvobodimo muzejske eksponate. Pijančevanje se nadaljuje še globoko v dan.

14. December 2003
Gazdarica v casi je zelo nesrečna, ker se od včeraj priklatim nazaj šele popoldne in mi poskuša razložit, da je svet nevaren in da se je treba čuvat. Za mene je to že prepozno, ampak gane, če ti to razlaga ena črna mama. Jo kličejo Negra.

15. December 2003
Naprej na vzhod. Cesta pelje ob obali, asfalt preide v makadam skozi senčnat gozd. Ljudi ni in se lahko v miru namakam in tauham. Korale; so ogromni možgani, pa zavese, pa razne oblike, vmes ribe vseh barv. Enim se škrge vihajo v bedast nasmeh. Pot pripelje do nedokončane, zapuščene jedrske elektrarne. Monstrum, ki nikoli ni živel. Ob poti je polno trnja, ki mi luknja gume. Trikrat. Vreme se spremeni v lahen dež, skozi katerega polzim do Cienfegusa.

16. December 2003
Na lagano preko kavbojskih gričev in ob obali proti Trinidadu. Pred Trinidadom se zapletem z obcestnimi prodajalci sadja. Prodaja gre slabo, iguane se pasejo na smeteh. Ostanem pri Luisovi familiji. Zvečer se natepe pol vasi raznih sorodnikov in sosedov in se gleda TV novele.

Sorodstvene vezi je težko razvozlat. V tej hiši živi Luis, ki je ločen, njegova sestra (tudi ločena), s pol mlajšim novim možem, njena starejša hči Yenni in babica. Druga hči živi pri sestri od babice v drugi hiši.

Zgleda, da se je Yenni na hitro zatrapala. V mene ali v dolarje?

17. December 2003
Z Luisem greva kao lovit jastoge. Ko odhajave iz hiše, Yenni pripelje nekega mulca in začne nosit vse stvari iz hiše (kar je sicer dosti enostavno, ker v hiši ni kaj dosti). Babica zmajuje z glavo in razloži, da se je spravila prepleskat hišo.

Jastoga seveda ne najdeva nobenega. Na drugi strani griča se v morje izliva rečica. Tam je večja vas - La Boca. Luis gre tja nekaj iskat in čez se gre tako, da se pri eni hiški zadere, pa pride ven možakar, ki naju prevesla na drugo stran. Nazaj grede isti postopek, samo da se mu Luis dere z druge strani reke. Pesos na glavo in to je to, kar ta tip počne.

Popoldne se zapodim na Topes de Collantes, kamor je speljan nagraužno strm klanec. Turističnih točk si pa ne ogledam.

Zvečer je hiša prepleskana in Yenni se meša od ponosa, ampak ostanemo na dolarjih, pa višek majic za darila.

18. December 2003
Z vetrom v čelo proti Sancti Spiritusu. Mirno mesto, v katerem se skoraj ne opazi, da nisem od tu. Gazdarica je nervozna belka od 150 kg s služkinjo. Ostanek od pred revolucije.

19. December 2003
Naprej na vzhod. V Ciego de Avilla se odločim, da uporabim kamione. Na glavnih vpadnicah je organizirano štopanje. Moški ali pa ženske v rumeni uniformi (ali pa samo kakšnem kosu te uniforme) ustavljajo avtomobile, ki po zakonu morajo ustavljat in ljudje se nabašejo na vse, kamor se da spravit ljudi in se peljejo. Uniformirancu se da pesos, dva, šoferju pa načeloma nič. Tarumeni imajo celo neke spiske, kjer imajo napisano, kam grejo državni tovornjaki, da bolje nadzorujejo promet.

Stvar špila in hitro se najde tovornjak na katerega se zbašemo. Bicikel gre tudi gor. Tovornjak krene, ljudi premetava in vsak si poskuša poiskat kakšen dober kot. Ljudje so smešno nepripravljeni in jih prepiha in so premraženi, ampak nikomur ne pošine, da bi si vzel kakšno jakno ali kaj za obleč. Obrazi dobijo kravje predane izraze v usodo in tako vsi skupaj, pomalem u kurcu valjamo dalje. V naslednjem mestu pa dol, pa z biciklom čez mesto na drugo stran in spet isto.

Na drugem kamionu zadevo že obvladam, za tretjega šarmiram tarumeno in mi obljubi, da mi zrihta en fini kamion in se res čez pet minut vozim sam na prikolici. Za tako komot vožnjo pa šofer že hoče dolar.

V Las Tunas sem še pred večerom in pičim s kolesom še naprej proti vzhodu. Zvečer se spravljam spat pod drevesa, pa ne gre, ker prideta dva lokalca in da to pa ne, da zunaj pa ne bom spal in moram k njim. So enostavni kmetje. Za jest mi dajo verjetno kar je ostalo od večerje (itak je v takih hišah za jest vedno riž, piščanec in banan frit). Tastari se navdušuje nad Castrom, mlajša dva pa se bolj molče ne strinjata z njim. Sploh ne mislijo zaračunat, pa jim dam 2 dolarja in so čist zadovoljni. Redkost - tukaj zgleda res ni turistov. Na TV gledamo Tolpe iz New Yorka.

20. December 2003
Prikolesarim do Bayama. Simpatično mesto, se bom ustavil nazaj grede. Grem naprej, začne dež in ves premočen pridem do motela v Palma Soriano. Motel je namenjen tovornjakarjem in kao ni mišljen za turiste. Se naredim neumnega in na koncu se zmenimo 3$ za sobo in večerjo. Kamionarji se ga zapijajo s flašami ruma, jaz sem pa preveč sesut in se zavlečem v luknjo.

21. December 2003
Po ozkih cesticah prekritih z blatom pripeljem do avtoceste. Z avtoceste zavijem proti Guantanumu, kamor čez griče priletim s soncem še precej visoko, pa se odločim, da bom kamioniral do Baracoe. Je nedelja in kamionov ni, in se zbašem na lokalni bus. Spoznam Čeha Adama in si deliva caso v Baracoi. Lepa casa in škampi za večerjo.

22. December 2003
Stalno pomalem dežuje in ker ne mislim ostat v Baracoi, se odpravim čez hribe nazaj v Guantanamo. Ob poti kmetje prodajajo cocorocho; mešanica kokosa, gvajabe in še česa, zavito v palmin list. Prava stvar za kolesarja. Kmalu po prelazu dež preneha, cesta se spusti ob reki do morja. Nekaj tehničnih težav; veriga se mi zagozdi med sprednje zobnike, pa en gumi defekt. Problemi me malo zaustavijo in v Guantanamo pridem ponoči. Lovim se po mračnih ulicah polnih kolesarjev in motoristov, ki se praviloma vozijo brez luči. Po neki čudni logiki vse poteka gladko. Prespim na črno. Nekje v bližini celo noč buta muzika, pa sem preveč utrujen da bi šel pogledat.

23. December 2003
Proti Santiagu vozim po poti, ki sem jo že vozil v drugo smer. Ljudje po vaseh me že poznajo in je žur. Avtocesta se 15 km lagano spušča do Santiaga. Kraljevsko.

Zvečer se družim z nekimi črnci, ki seveda najprej probajo izvleč večerjo v kakšni turistični restavraciji, ko jim ne rata, se pa sprijaznijo in grem z njimi v geto. Pijemo pivo iz plastičnih flaš - ukradeno iz pivovarne in komaj pitno.

24. December 2003
Ob obali na vzhod. S ceste se vidi topove potopljene ladje. Prilepil se mi je domačin, tako da kolesa in stvari ne morem skriti. Edina možnost je, da mu zaupam in mu jih prepustim na čuvanje. Razbitine so preveč mamljive za tauhanje, da bi jih izpustil in se odločim, da je treba tvegat. Ladja je čudovito razklana in obrasla s koralami okrog pa plavajo jate tropskih rib. Globina je dosegljiva na dah in misterije polnijo dušo.

Cesta pelje naprej, ves čas blizu morja, prometa ni. Tako sem si vedno predstavljal kolesarske počitnice ob morju. Vroče je, in se pohladim v jami, ki jo opazim s ceste. Neki nadobudni umetniki so kapnike poslikali v pošasti. Inspirativno. Zvečer pridem do campisma La Mula, kjer sta edina gosta švedski par, ki delata na konzulatu v Hondurasu. Precej dolgočasna sta in kmalu gresta spat. S šefom spijemo še par pirov, ker je kao božični večer.

25. December 2003
Počitnice na kolesu se nadaljujejo. Stalno ob morju, stalno valovi Karibskega morja in vroče poletje. Pridem na drugo stran polotoka do Las Coloradas. Tu se je izkrcal Castro z ladjo Granma. Za začetek so zabluzili v močvirje, potem so jih pa takoj večino pobili. Tistim, ki so uspeli zbežat do hribov, je uspela revolucija.

Campismo ne dela, čuvaj me napoti do case na črno. Skopam se, verjetno še zadnjič to pot, v Karibskem morju.

26. December 2003
Do Bayama veliko kilometrov, veliko vetra v glavo. Med iskanjem case se mi zlomi balanca. Očiten znak, da je kolesarjenja zadosti. Zvečer greva z Diegom ven, pobereva še (kao) sestrično Maydolis. Na placu šiba regeton - Kubanska mešanica reagge-a, hip-hop-a in salse.

27. December 2003
Zvečer je avtobus do Havane. Balanca je za silo. Maydolis uspe spustit nekaj solz.

28. December 2003
Do srečanja z Enriquejem se prekladam po Havani. Greva k družini njegove sestre. Lotijo se balance, ki je zdaj nabita tako, da se je na da več spravit dol. Igramo domine, pije se rum.

29. December 2003
Po Havani, nabavljat darila, cigare. Pri družini pustim vse kar mi je ostalo uporabnih oblek, orodje za kolo in ostale malenkosti. Zvečer je let v Pariz. Na letališču odmontiram še verigo s kolesa in jo dam Enriqu. Take, ki paše na moderno kolo na Kubi ne dobiš in iz verige za lezikol lahko narediš tri navadne. Adios Kuba.

30. December 2003
Zjutraj sem v Parizu. Let naprej je šele ponoči in se zapeljem do mesta. Palače bleščijo, ljudje se pripravljajo na novo leto, vmes tu in tam zmrzuje kakšen berač. Zebe.

V Ljubljani sem okrog polnoči. Adi že čaka z ZX-om.