Zahodni Balkan 2006

• Katarina Gnezda, Dragan Pažin
• 2. 9. 2006 – 24. 9. 2006
• Slovenija - Hrvaška - BiH - Črna Gora - Albanija - Makedonija - Albanija - Grčija - Italija - Slovenija
• 1854 kolesarskih km

2. 9. 2006 Ljubljana – Karlovac (Cerovac)

156,6 km (pot) 7:08 h (čas) 21,93 km/h (poprečna hitrost) 59,67 km/h (največja hitrost – merjeno na Katarininem kolesu – na lezikolu je max seveda višji)

Lično spakirana četrt pred osmo odrineva z dvorišča. Ob Krki preko Žužemberka in proti Beli Krajini. Nasproti pripelje Damjan (Zabovnik) na lezikolu in skupaj odpeljemo v Črnomelj k njegovi družini. Čez dobra dva tedna odrine v Ameriko na jesensko podiranje hitrostnega rekorda. Konkretno se najeva, Damjan nama da še nekaj kolesarskih napotkov, midva pa njemu zaželiva srečo na tekmi in poganjava dalje.

Preko Metlike v Karlovac, zakroživa po centru in nadaljujeva na jug. Pri Cerovcu poiščeva prostor za šotor, pozdraviva srne in se spraviva spat.

Začela sva kolesarsko potovanje po zahodnem Balkanu – po deželah, ki so nam blizu, a hkrati tudi na koncu sveta. Glavni cilj je najskrivnostnejša nama Albanija. Vso pot nameravava opraviti s kolesi. Pred potovanjem nisva imela nobenih kolesarskih priprav in z letečim štartom sva zadovoljna, bova pa upoštevala Damjanov nasvet, naj drugi dan malo upočasniva, da naju ne bi začetna evforija zapeljala.

3. 9. 2006 Karlovac (Cerovac) – Velika Kladuša – Bihač (Ripač)

120,88 km 5:31 h 20,56 km/h 54,30 km/h

Potujeva skozi Srbsko krajino, kjer je polovica hiš zapuščenih. Prodaja se trava i krava i kuća i sve. V Veliki Kladuši vstopiva v BiH. S sirnico in jogurtom prideva na pravi okus. Čez Cazinsko krajino – deželo Agrokomerca – pripeljeva nad dolino Une. V dolino pelje krasen spust mimo graščine in skozi borov gozd. Naprej v Bihač. Nedelja je in kafiči so polni. Usedeva se v tistega, ki je najbližji vodi, in se verjetno zato ponaša z imenom River. Nadaljujeva navzgor ob Uni, poiščeva plažico in se okopava v globoko modro zeleni reki. V gostilnici si privoščiva odlične postrvi. Natakarji nama svetujejo še idiličen prostor za šotor ob reki in zadovoljstvu nema kraja.

4. 9. 2006 Bihač (Ripač) – Grahovo

124,2 km 7:14 h 17,15 km/h 57,16 km/h

Jutro začneva s klancem. Ustaviva se v ob cestni kafani pri Divni, kjer Katarina dobi prvo lekcijo iz nacionalnih zavrzlan. Kdo je kaj, komu in zakaj, ratne priče in krvave anekdote.V Bosanskem Petrovcu močna malica v motelu, nato pa v klanec skozi lep senčen gozd čez Oštrelj v Drvar. V mesto se življenje vrača zelo počasi. Za začetek so se odprli kafiči, ki so v glavnem prazni, vendar obratujejo prav vsi. Še en klanec do pustega Grahova. Pokrajina tod okoli je pusta že sama po sebi, opustela človeška bivališča pa so tista, ki poudarjajo razpoloženje. V restavracija Mir, ki vseeno obratuje, se najeva in se spustiva na večerno kraško polje, kjer sredi ničesar zakampirava. Redek promet čez noč popolnoma ugasne.

5. 9. 2006 Grahovo – Livno

66,64 km 2:50 h 23,50 km/h 53,76 km/h

Zjutraj so kraška polja v rahlih meglicah. Vasi so še bolj opustele, v kafani Ranč vseeno strežejo. Do Livna poletiva. Naju že pričakujeta tetka Mira in Tiho. Sestrična Anita se ravno odpravlja drugi dan v šolo kot novopečena učiteljica. V vaški osnovni šoli uči 4. razred z enajstimi učenci. Kolesa pustiva počivat in se sprehodiva po Livnu.

Dragan: Mimo izvira Dumana po stezicah, ki se jih spomnim iz otroštva, ko sem tja hodil na počitnice, do zaselka Zastinje, kjer je stala hiša deda Ilije. Hiša je v ruševinah, prav tako pojata. Spomini so točni, dimenzije pa manjše, kot sem jih je doživljal kot otrok.

Skozi borovce se povzpneva še na Vujadinovo kulo.

Zvečer pride še Branka s sinom Markom in preklepetavamo družinske zgodbe. Seveda naju najraje ne bi izpustili, a midva greva naslednji dan naprej.

6. 9. 2006 Livno – Mostar

128,89 km 5:44 h 22,46 km/h 60,33 km/h

Tetka nama za pot pripravi zeljanico, sir in sadje, Tiho nabavi rezervne špice, ki sva jih pozabila doma, a bi znale na poti še kako priti prav. Mimo Buškega jezera se povzpneva na Duvansko polje, kjer nama postane jasno, odkod ime – ves čas močno duva. Na srečo je veter tokrat za naju v ugodni smeri in ponese naju v Hercegovino. Ogromne neokusne hiše, črni mercedesi in zabrite glave.

Na vhodu v Mostar se spričkava zaradi neopredeljenih zadev. Duh sprtega mesta deluje tudi na naju. Poiščeva sobo v bližini mosta in spraviva kolesa. Kroživa po razdvojenem mestu naokoli in spor zgladiva v Nacionalnem restoranu in z baklavami, od katerih je najslajša tista s smokvami. Novi stari most je podedoval magijo originala. Poiščeva spomenik Bruceu Leeju, vendar je tam samo podstavek. Razbili ga seljaci in so ga rajši umaknili. Mostar je čudovito in čudaško mesto.

7. 9. 2006 Mostar – Krstac

121,92 km 6:47 h 17,96 km/h 51,23 km/h

Dan se začne s prazno srednjo zračnico, ki jo najprej neuspešno zakrpava, zamenjava z novo, skoraj uničiva ventilček in po eni uri končno urediva polomijo. Preko dolgega klanca odbrcava v Republiko Srpsko, v Nevesinje, nato do Gackega po idilični dolinici. Ravnica pred mestom je razkopana z dnevnimi kopi nadnaravnih razsežnosti, ki popolnoma preoblikujejo pokrajino, zraven stoji ogromna termoelektrarna.

Lokalci odsvetujejo, toda midva vseeno zavijeva na odročen mejni prehod s Črno Goro. Na bosanski strani naju prijazno odpravi osamljen policaj, na ČG strani pa naletiva na dva policista burkača, ki uprizorita cel teater. Pijemo žganjico, imamo foto seanso in druženje preraste v žur, ki ga stežka prekineva. Za na pot dobiva hruškovec in napotek, kje naj si v naslednji vasi postaviva šotor. Nadaljujeva mimo nove pravoslavne cerkve, ki jo gradi bogat gastarbajter, in se po nasvetu policistov utaboriva na šolskem dvorišču. Luna je polna, ko pa jo pogledava bolje, opaziva delni lunin mrk (ali pa sva morda spila preveč hruškovca?).

8. 9. 2006 Krstac – Danilovgrad

113,63 km 7:36 h 14,95 km/h 48,92 km/h

Preko čuvene Golije (čuvene po kršu, životinjama i po tome što ju je bog zaboravio) po razbitem makadamu počasi dopedalirava do vasi Vir. Ljudje skupaj popravljajo strehe, ki jih je uničil požar pred meseci, ko je eksplodiralo bližnje skladišče.

V Nikšiću so ljudje pregovorno visoki, midva pa visoko preplačava slabo kosilo v nobel restavraciji (napaka). S stare razpadle magistrale zavijeva proti manastiru Ostrog, ki je najsvetejši romarski kraj v teh krajih. Ljudje vseh ver prihajajo sem po odrešitev. Čudeži prihajajo preko telesa Vasilija Ostroškega.

Verjetno sva zaradi drugačnosti všeč mlademu pripravniku, ki naju ne more prepričati, da ostaneva čez noč. Nadaljujeva spust v dolino Zete. Ne ustaviva se niti, ko pade noč, ker (kao) želiva, preden se podava v neznano Albanijo, prenočiti v sobi, se oprati in napolniti baterije fotoaprata. Skozi črno temo goniva na pol na slepo. Luna še ni vzšla in slepijo naju nasproti vozeči avtomobili. Utrujena do zadnjega vlakna se ustaviva v obcestnem motelu pri Danilovgradu. Priznava si, da naju je tokrat zavedel pohlep po kilometrih, tako imenovani kilometrski pohlep.

9. 9. 2006 Danilovgrad – Lezhe

128,26 km 6:10 h 20,67 km/h 52,72 km/h

Mimo Podgorice brziva proti Albaniji. V Tuziju poslušava (od Šiptarjev) razne zgodbe o Albaniji. Na severu su divlji ljudi, a dalje od Skadra je kao Francuska. Ne veva čisto točno, kaj naj si misliva. Ob Skadarskem jezeru končno prideva do meje in prestopiva v neznano. Cesta se spremeni v luknjo pri luknji, a nihče naju ne naskoči iz zasede. Pozdravljajo kontrasti; studio za tetoviranje v opuščenem bunkerju, polikani lokali, majhni razpadajoči komunistični bloki, turbo arhitektura novih hiš s fluorescentnimi fasadami, obnovljene cerkve vseh religij in dirjajoči mercedesi. V Skadru narediva giro po mestu in se čudiva ženski modi. Mlajše so oblečene v stilu hiper pocukrane italijanske mode, starejše pa v slikovitih narodnih nošah. Mastne baklave nama dajo moči za nadaljevanje, na nekem križišču mimogrede kupiva rezervno zračnico za prednje kolo (in za boljši občutek). Kolesa tu niso eksotika in dobi se tudi tovrstna roba. Pri graščini Rozeta cesta dobi nov bleščeč asfalt, kar pomeni, da si vozniki dajo duška. Za dodatek imava hud veter z boka, ki naju prestavlja po cesti. Oboje skupaj se sešteje v dramatično gonjo do zadnjega diha. Ob mraku prispeva v Lezhe, kjer je pokopan Skenderbeg. Prvo odkritje je presenetljivo dobro vino.

10. 9. 2006 Lezhe – Klos

85,06 km 6:13 h 13,66 km/h 44,75 km/h

Jutro zabijeva v nakupovanju in pripravah za pot. Z gora še vedno piha burja in preko mostu kolesa potiskava, da naju ne odpihne. Na vhodu v dolino reke Mat je pazar. Prodaja se vse od krav in kokoši do štedilnikov in nogavic. Zavijeva ob modri reki navzgor. Na drugi strani so vasi, ki so z ostalim svetom povezane samo preko visečih mostov. Počasi se navajava na vse bolj razbito cesto. Cesta pred vhodom v mesteca praviloma popolnoma izgine, luknje pa dobije glomazne razsežnosti. Prvo mesto na poti, Burell, je tpično za notranjost dežele. Na sredi kmečke pokrajine majhni socrealistični bloki z ogromnim praznim trgom na sredi. Nedelja je in cel dan naju spremljajo poročne povorke, ki se vozijo gor in dol po pokrajini, na ves glas razglašajoč njih silno srečo.

Na konec doline prispeva proti večeru in v bližini vasi (Klos) se na naju prilepijo otroci. Izstopa bistri Edi, ki nama pomaga izbrati idealno mesto za šotor nad njihovim igriščem za fuzbal. Od doma prinesejo grozdje in zjutraj še fige. Zadovoljna ugotavljava, kako je kilometrski pohlep popustil in so naju razbite albanske ceste upočasnile v popotniški ritem.

11. 9. 2006 Klos – Debar (Debarsko jezero)

81,01 km 5:30 h 14,69 km/h 51,15 km/h

Čez prelaz prispeva v novo dolino in glavno mesto pokrajine Bulqiz. Mesto je sestavljeno iz dveh, vsak na svoji strani doline stoječih delov. Pravi socrealistični urbanistični biser. Za dopoldansko okrepčilo izbereva desnega.

Dober kilometer za mestom se ustaviva, da ‘na hitro’ utrdiva sedež na lezikolu. Ugotoviva, da je bil skrajni čas, ker je tik pred razpadom. Z vso tehnično spretnostjo, ki jo zmoreva, ga popraviva. (S sedežem se bova v nadaljnjih dneh še veliko ukvarjala in prišla do velikih tehnično-improvizacijskih izboljšav.) Zelo sva zadovoljna, še posebej Katarina, ki ji njen brezhibni Cannondale ne nudi tovrstnih popotniških zadovoljstev.

V zadnji vasi pred Drimom naju na kavo povabi lokalni šef. Ovešen je z zlatom, bodočim hotelom in bencinsko pumpo. Govorimo italijansko in padrone (tako ga kliče njegova desna roka) neprestano ponavlja ‘piano, piano’, kot da ves čas miri napeto situacijo. V Italiji je delal 14 let, zdaj pa ima biznis eksport import.

Na vstopu v peto državo na najini poti makedonski policisti igrajo strogost. Po popoldanski južini ob Debarskem jezeru loviva večerno svetlobo in ujameva idealen prostor za kampiranje. Zakuriva ogenj, dom je več kot tisoč kilometrov stran in drugačnega življenja si ne predstavljava.

12. 9. 2006 Debar – Ohrid

63,83 km 3:27 h 18,43 km/h 46,54 km/h

Zjutraj naju na kavo povabijo ljubiteljski ribiči iz Skopja. Možakarji in žene so pristni jugonostalgiki in skoraj jočejo za starimi časi. Po debarski klisuri navdušeno podiva v Vevčane. Vas je v času osamosvajanj zaradi lokalnega incidenta z vodo razglasila samostojnost. Vevčani so znani zidarji in v gostilni se meniva z gastarbajterji iz Ljubljane. Največja modrost, ki jo izveva, pa je rek srbskih vojakov, ko so se v prvi svetovni vojni umikali na Krf: Niko ne zna šta su muke teške, ko ne prođe Albaniju peške.

Heh; midva sva jo s kolesi enkrat že in na tem potovanju jo bova še enkrat.

V Ohridu se dobiva z Detetom in Ceco. Vklopiva se v njun ritem in imamo počitniški dan s kopanjem, vinom in ogledovanjem Ohrida. Od vseh cerkvic smo vsi zaljubljeni v eno malce manjšo, skrito, z nizkim pročeljem nad antičnimi stebri. Na Ohridu je sveže, pravzaprav kar mrzlo.

13. 9. 2006 Ohrid – Prespansko jezero

70,74 km 5:00 h 14,11 km/h 57,18 km/h

Zjutraj malce mehka v noge še enkrat obkroživa Ohrid in nadaljujeva proti Sv. Naumu. Šibka sva in ugotoviva, da se morava odločiti med Naumom in Prespanskim jezerom. Odločiva se za slednjega in počasi odkolesariva čez Goličico. Sočne osvežilne robidnice nama povrnejo moči. Na vrhu prelaza srečava Žileta, kolega kolesarja popotnika, seveda iz Slovenije. V Stenju se ustaviva na ribah in grejeva od vihravega spusta prezeble kosti. Današnji cilj je prehod v Albanijo čez mejni prehod, o katerem nihče ne zna povedati česa bolj določnega. Izkaže se, da prehod obstaja, in po manjšem zavlačevanju sva na makadamski poti na albanski strani (ponovno je bilo treba plačati 10 EUR za vstop). Tu živi makedonska manjšina, kar preveriva, in uspešno zborimo in razberamo. Utaboriva na obali pri vasi Golomboc, kjer kormorani grejejo krila na soncu. Mir je popoln in strinjava se, da sva na koncu sveta.

14. 9. 2006 Prespansko jezero – Ersek

102,61 km 6:20 h 16,19 km/h 55,98 km/h

Ponoči naju zmotijo policisti, ki nervozno lovijo švercerje ali neko slično svojat. Govorijo makedonsko in ko ugotovijo, da sva pretežno neškodljiva, naju pustijo pri miru.

Zbudiva se s pticami in ribiči. Makadam je znosen, za prvim prelazom preseneti celo asfalt. Vasi so lepo urejene, obcestne škarpe popisane z makedonskimi separtističnimi grafiti. Na prelazu, ki ločuje makedonsko manjšino od ostalega sveta, občudujeva linije bunkerjev. Albanija je bila na vseh narodnostno mešanih območjih pripravljena na vpade sosed. Kako bi v realnosti delovale bunkerske fronte, ni bilo nikoli preizkušeno.

Spustiva se v rodovitno ravnino Korceja. Ceste in mesto delujejo zelo evropsko, kar je verjetno posledica tradicije. To so bili v prejšnjih stoletjih najnaprednejši kraji v Albaniji. V eni od dolin je cvetelo najpomembnejše mesto na Balkanu – Voskopoje, večje od takratne Sofije in Aten. Mesto je med širjenjem oblasti konec 18. stoletja uničil Ali-paša Tepelena. Tu je deloval Zografi, znameniti slikar, čigar freske in ikone pogledava v mali cerkvi v vasi Mbroja. Na korcejski pisani tržnici nakupiva živeža in po lepi vijugasti cesti kolesariva do mirnega mesteca Ersek. Po sladkanju v slaščičarni zapeljeva čez nekaj gričev, se utaboriva z lepim razgledom in zmaževa še eno priljubljeno nama belo melono.

15. 9. 2006 Ersek – Permet (Petran)

79,65 km 4:51 h 16,39 km/h 50,59 km/h

V oblačno jutro začneva oba oslabljena. Odločiva se, da bo počasi že šlo, in brcava čez hribe in doline. Iz oblakov začne deževati in tik preden se resno ulije, se prikaže ljubka obcestna gostilnica. Ah, imava midva srečo. Dež jenja, pozdraviva v kletke zaprtega medveda, ofucano lisico in zaspanega volka. Mimo slikovitega Leskovika začneva spust v dolino Vjose.

Globoko pod nama teče stranski pritok. Najdeva dostop in se okopava v tolmunu, ki ga skozi ozko okno soteske greje pramen sonca. Nad reko Viose se dvigajo visoke gore, kjer se v grapah zadržuje lanski sneg.

Po večerni higieni v reki se ponovno počutiva zelo zdravo. Bližava se morju in klima je toplejša.

16. 9. 2006 Permet – Gjirokastra

95,81 km 5:12 h 18,34 km/h 50,59 km/h

Zajtrkujeva v zgledno urejenem, socialistično nostalgičnem Permetu, nato pa letiva po dolini in pri Tepelenah padeva na glavno cesto iz Grčije v Tirano. Cesta je prometna, v obupnem stanju in v prenavljanju, kar v praksi pomeni, da je totalno podrta. Obrneva navzdol v Tepelene, kjer je carjeval kruti Ali-paša Tepelena. Spomenik in trdnjava nista nič posebenega, zato pa toliko bolj navduši viseči most iz Ali-paševega časa. Narediva zanko preko mostu in se spet znajdeva na koncu doline Vjose.

Dobro sva že natrenirana na albanske ceste, suvereno dohitiva skupino estonskih kolesarjev, o katerih so nama pripovedovali v Permetu, in sva v Gjirokastri že ob treh. Gjirokastra je eno redkih arhitekturno ohranjenih zgodovinskih mest v Albaniji in je pod zaščito Unesca. Poiščeva hotel, katerega lastnika sva spoznala dopoldne v trgovini. Barantamo za ceno (uspešno). Hotel je v tipični hiši, eni redkih prenovljenih v mestu. Navdušena se namestiva v sobi urejeni kot muzej. Tuhtava, kako je to sploh možno. Gazda (Dragoe) očitno ni od muh.

Zvečer se sprehajava po stari Gjirokastri. Na neverejetno strmih ulicah poteka promet po čudaških, tujcu nerazumljivih pravilih. Tu sta bila rojena Enver Hoxha in Ismail Kadare.

Lokali so polni moških, ženske pa skrite neznano kje.

Dragan: uh, še dobro, da imam Katarino.

17. 9. 2006 Gjirokastra

0 km 0 h 0 km/h 0 km/h

Zjutraj dežuje, bliska, grmi in ostaneva v postelji globoko v poldan. Konec koncev je nedelja in odločiva se, da se danes ne premakneva od tu. Popoldne raziskujeva mesto. V baru se gleda fuzbal in kadi, joint vljudno odkloniva. Srečava slovenska popotnika, ki se s staro petko klatita po Balkanu. Raziskovanje podaljšava v živahni novi del mesta. Po večerji krpava gume in se pripravljava za povratek na cesto. Je prijal tale dan.

18. 9. 2006 Gjirokastra – Labove

47,85 km 4:19 h 11,04 km/h 36,59 km/h

Peljeva proti Libohovi, kjer iščeva bektaško tekke. Bektaši so razsvetljena sufijska muslimanska sekta, tekke pa njihova učilišča in verska središča. Zavijeva s poti in nad nama zagledava nekaj, za kar se nama zdi, da bi moralo biti to, kar iščeva. Izkaže se, da je le podrta džamija z ohranjenim minaretom, v katerega se lahko povzpneva, tekke pa to ni.

V vasi Nepravishte (tod okoli imajo vse vasi slovanska imena) se pot konča. Kolesa potiskava po kozji stezi. Tekke je velika zgradba v cipresovem gaju. Ven pride mladenič, ki naju brez vprašanja pogosti s kavo, rakijo in bomboni. Spusti naju tudi v notranjost tekke. Iz doline prideta še dva bektaša. Prav veliko se jim ne ljubi ukvarjati z nama in se posloviva.

Vrniti se morava po isti mukotrpni poti. V Libohovi razen ogromne platane, izvirov in tečnih mulcev ni nič zanimivega in nadaljujeva proti Labovi.

Dragan: Rahlo dežuje in na strmem ovinku mi zaradi nepazljivosti zdrsne, na srečo brez hujših posledic.

V odročni Labovi so vaščani mirni in drugačni kot v Libohovi. Razkažejo nama cerkev, ki izvira iz 6. stoletja. Polna je bizantinskih ikon in neverjetnih rezbarij. O cerkvi razlaga Vasilij. Vasilij speak only little english. Work in Boston 4 years. No need speak english in Boston, work albanian, home albanian, no english. Kljub temu veliko pove in je kul možakar. Od naju ne pričakujejo denarja. Nekaj drobiža spustiva v skrinjico.

Opazujeva osrednji dogodek – večerni prigon živine s paše in utaboriva pod vasjo. Danes je bilo kilometrov malo, raziskovanja pa veliko.

19. 9. 2006 Labove – Lukova

91,59 km 6:37 h 13,84 km/h 50,59 km/h

Zjutraj počakava, da preneha dež. Prikaže se mavrica in odrineva proti morju. Izbereva staro cesto preko Delvina. Za take ceste sva razvila dober občutek in prav veseliva se razbitega cestišča in vegastih ovinkov, ki nikoli ne pridejo na vrh prelaza. Delvin zbudi nostalgijo po osrednji Albaniji – podeželsko blokovsko mestece s prijazno gostilno.

Na poti se zgodi manjši incident.

Dragan: Predrzen mulec me med vožnjo povleče za torbe, da skoraj padem. Ustavim se in ga naderem, prikaže pa se starejši brat s katerim psihološko meriva moči. Pat pozicijo razrešiva s pozdravom. Katarina se pri opazovanju petelinjega boja silno zabava.

Želja po morju je močna, poganjava do konca. Zgrešiva odcep za Himaro in se znajdeva v Sarandi. Polna moči takoj obrneva v pravo smer.

Počasi pa naju začenja zmanjkovati. Klanec nima konca in morje se skriva nekje za hribom. Nikamor nama več ne gre in komaj se privlečeva do prve vasi nad morjem. V Lukovi težko poveževa misli, v trgovini nabaviva živež in se odločiva za neasfaltirano pot dol na obalo, čeprav nama je ravno ne svetujejo (odsvetujejo pa tudi ne). Pot je ‘tlakovana’ z velikimi špičastimi kamni in komaj se prebijava navzdol. Ulovi naju noč, pri pastirskih stanovih besno renčijo psi, za višek obupa pa na koncu zagrezneva v blatno močvirje in se dotolčena privlečeva na obalo. Z zadnjimi močmi se utaboriva. Strinjava se, da nama tokrat ni uspelo in sva ga močno polomila. Valovi grozeče butajo in nad morjem bliska in grmi.

20. 9. 2006 Lukova

0 km 0 h 0 km/h 0 km/h

Po kalvariji se zbistri jutro in plaža sploh ni napačna. Mimo vodi pastirska pot, po kateri ženejo živino, druživa se s pastirji in radovednimi kozami. Raziskujeva in vse bolj sva navdušena nad robinzonsko obalo. V enem od bližnjih potokov se oskrbiva z vodo. Lično si urediva tabor, Katarina skuha špagete in nič nama ne manjka. Hej, kakšen preobrat v popolno idilo. Zvečer treva lešnike in ob ognju pijeva žganjico. Tole sva si zaslužila.

21. 9. 2006 Lukova – Sagiada (Grčija)

80,71 km 5:39 h 14,27 km/h 45,19 km/h

Zjutraj porineva kolesa gor do Lukove. Pot sploh ne izgleda tako zobato kot prejšnjo noč. Vrneva se na jug do Sarande. Vsenaokoli sicer cvetijo preštevilni nedokončani betonski skeleti bodočih hotelčkov, a izven sezone je prav simpatično turistično mestece. V gostilni se nama prilepi Irec – Kelt – nepremičninski agent – hipi – pijanec Bob. Zimo bo preživel v Sarandi, za nepremičninske posle pa ocenjuje, da bodo tukaj realni čez 10 let in nič prej. Pravi, da država ni dovolj močna, da bi uredila zmešnjavo. Razpleta o vsem živem od albanske realnosti, do Gambije, od zgodovine Keltov, do smrtne zamere z Anglijo. Zgodbe so zanimive, a se mu vseeno spretno izmuzneva. Nakupiva nekaj stvari za domov (konjak in vino), nekaj denarja pa si pustiva, da ga bova zapravila pred mejo (kar se kasneje izkaže za napako).

V Butrintu si ogledujeva prevrnjeno kamenje mesta, ki je šlo skozi veliko obdobij. Table z razlago so opremljene s sličicami iz obdobij Grkov, Rimljanov in srednjega veka. Lepo grško mestece se je pod Rimom razvilo v veliko mesto s sijajno infrastrukturo, nato pa v srednjem veku propadalo. Na ruševinah so kmetje postavili koče, pasli ovce in z ruševin akvedukta lovili ribe. Slike dopolni realnost trenutka; čez ožino nas pelje beden splav na zajlo in naprej proti meji cesta degradira v slab makadam. V zadnji trgovini pred mejo nikakor ne moreva zapraviti preostalih lekov.

Nama osebno tovrstne propadle civilizacije seveda ustrezajo in z nostalgijo v očeh se posloviva od Albanije. Ob mraku prekoračiva mejo z Grčijo, in znajdeva se v EU. Utaboriva se na obali pri vasi Sagiada.

Albanijo sva prešla še drugič.

22. 9. 2006 Sagiada – Igoumenitsa

47,88 km 2:30 h 19,04 km/h 53,76 km/h

Grško obilje bije v oči in želodce. V Igoumenitsi si privoščiva nemarno razkošno malico; sir, jogurte, sadje, puding, peciva. Primerjava Grčijo in Albanijo in filozofirava o značaju narodov. Jih definira sistem, v katerem živijo, ali pa je albanski narod v svoji gorati deželi sam izbral državno tvorbo, ki mu ustreza in zadošča? Je njihovo bistvo skrito v zgodovini iz drugih časov? Naj jih je definiral gen, kamen ali vladar, Albance zanima preživetje, njihovi južni sosedje pa so ležerni hedonisti.

Želiva si še en dan poležavanja. V iskanju plaže en klanec prekolesariva dvakrat, zaideva do prečiščevalnega sistema, pozdraviva delfine, ki kradejo ribe iz ribje farme, in na koncu pristaneva v tranzitnem kempu s povprečno plažo, ki pa nama neskončno ustreza.

23.-24. 9. 2006 Igoumenitsa – Benetke – Trst – Ljubljana

44,79 km 2:50 h 15,72 km/h 48,99 km/h

Namestiva se na trajekt, pozdraviva obalo južne Albanije, mimo katere se peljemo, in se prepustiva udobnemu ladijskem potovanju. Okrog nas je neskončen krožnik morja, opazujemo se z ostalimi potniki in vzpostavljamo bežne kontakte. Tudi noč je udobna in zjutraj pripeljemo v Benetke skozi glavna vrata. Kolesa spraviva na železniški postaji in se sprehajava po Benetkah. Popoldne se izkaže, da vlak, na katerega sva mislila iti, ne sprejema koles. Na hitro vkrcava na naslednji vlak do Trsta, od tam pa brez veliko razmišljanja odkolesariva v Sežano, kjer za rep uloviva zadnji vlak do Ljubljane. Odkolesariva mimo Prešerca domov na Cesto dveh cesarjev, krog je zaključen a Ljubljana se zdi samo še eno mesto na potovanju.